Trajnostni razvoj: resničnost ali iluzija?

Pred dnevi sem domov dobil pismo od ameriškega okoljskega inštituta Worldwatch, kjer me v naslovnem stavku sprašujejo v čem se strinjajo za sedaj še trije kandidati za naslednjega ameriškega predsednika. Kljub strankarskim razlikam pravijo, da je potrebna nova smer v razvoju naše družbe in gospodarstva. Inovacije in »zelene« službe so ključne za upočasnitev klimatskih sprememb in za nov zagon gospodarstva. Verjetno bi pri tem še najbolj verjel gospodu Obami, ki zaradi svojih mladih let izžareva veliko energije in želje po resničnih spremembah. V nadaljevanju pisma sledi opis projekta »Campaign watch«, ki ga izvaja omenjeni inštitut in je namenjen izobraževanju predsedniških kandidatov o posledicah klimatskih sprememb in nujnosti sprememb v svetovnem gospodarstvu, če želimo preprečiti najhujše. Ta tematika lahko postane zmagovalna kombinacija, predvsem v luči povečanega zanimanja javnosti za »zelene« rešitve. Na koncu članka je poleg obvezne zahvale tudi prošnja za donacijo, s katero bom omenjenemu inštitutu pomagal pri uresničitvi tega plemenitega cilja.

Slovenske politične stranke se na načelni programski ravni strinjajo, da mora Slovenija skreniti po poti trajnostnega razvoja, z mednarodnimi konvencijami smo se obvezali, da bomo zmanjšali izpuste CO2, poskrbeli za trajnostno mobilnost preko alpskega prostora in zaščitili območja Slovenije z največjo biodiverziteto. Vse lepo in prav, če se ne bi zataknilo pri izvajanju teh ukrepov. Kjotskega cilja in zmanjšanja izpustov zaradi naraščajočega motornega prometa ne bomo dosegli, v se z gradnjo avtocest samo še oddaljujemo. Trajnostna mobilnost bo povožena pod kolesi vzhodnih tovornjakov, ki preko slovenskega ozemlja prevažajo blago za potrošnih dobrin lačno vzhodno in jugovzhodno Evropo. Razmišljamo o novih milijonskih investicijah v tretjo razvojno os, o odpravi pravičnega cestninjenja in podobno. Ministrstvo za okolje in prostor se ukvarja samo še z umeščanjem novih cest v prostor, medtem ko je okoljski del ministrstva močno podhranjen. Programi, kot so uvedba enotne vozovnice za slovenski javni promet (železniški, medkrajevni, krajevni in lokalni avtobusni), uvedba spletnega portala, kjer bi bilo moč dobiti vse informacije o voznih redih in slovenskih javnih prevoznikih ostajajo v prašnih arhivih ministrstva. Za avtoceste namenjamo skoraj milijardo evrov letno, javni prevoz jih je deležen le ščepec. Hipotetično se vprašajmo, ali bi lahko z 100 milijoni evrov na leto (10% sredstev, ki gredo v avtocestni program) usposobili javni promet do te mere, da bi ga Slovenci in Slovenke spet začeli uporabljati? Nas bo do tega pripeljala cena bencina? Nas je sram, če nas sosedje vidijo na vlaku ali avtobusu?

Al Gore, podpredsednik ZDA v obdobju predsedovanja Billa Clintona, v zadnjem času pa okoljski »guru«, dobitnik Nobelove nagrade za mir in avtor enega najbolj gledanih dokumentarnih filmov vseh časov »Neprijetna resnica« ugotavlja, da dejanja osveščenih posameznikov niso več dovolj, da je potrebno delovanje na ravni vlad in sprejem »zelenih« zakonov, ki bodo pripomogla k uveljavljanju »zelene« zavesti na ravni vseh državljanov. Vprašajmo se sami, kaj smo storili za to, da bi se naša vlada obnašala bolj zeleno in odgovorno do okolja? Kje bomo zbrali sredstva za okoljsko izobraževanje naših politikov? In nenazadnje, kdo nas bo zastopal v parlamentu?