Predvolilna manipulacija: razkosanje Slovenije na 13 delov

Predlog o ustanovitvi pokrajin mora po slovenski zakonodaji dobiti podporo dveh tretjin vseh poslancev. V času pred parlamentarnimi volitvami je to zaradi zaostrovanja razmer na političnem prizorišču praktično nemogoče. Prvi predlog štirinajstih pokrajin, ki ga je pripravila za ta namen ustanovljena vladna služba (vodi jo minister brez resorja dr. Ivan Žagar), je bil pred slabe pol leta v Državnem zboru zavrnjen.

Koalicija je zato v zvezi s pokrajinami osnovala nov načrt, in sicer izvedbo posvetovalnega referenduma še pred koncem svojega mandata. Referendum naj bi učinkoval kot pritisk na opozicijo, da si glede sestave in števila pokrajin premisli. 22. maja 2008 so poslanci (oziroma koalicija) s 46 glasovi (ali bolje rečeno: “za las”) razpisali posvetovalni referendum o razdelitvi Slovenije na trinajst delov. O tem bomo državljani, zaradi narave referenduma, le odločali, a ne odločili na pragu poletne sezone 22. junija 2008.

Referendum je sam po sebi najbolj demokratična oblika odločanja, saj ljudstvo o neki stvari odloča neposredno. Zelo pomembno pa je, o čem se sploh lahko odloča. Državni zbor je 22. maja tudi potrdil, da bomo 22. junija volilni upravičenci odločali, ali podpiramo ustanovitev določene, že v naprej začrtane pokrajine na področju, v katerem živimo. Nekdo nam je torej predhodno določil okvire, znotraj katerih nam bo dovoljeno razmišljati. Državljani na referendumu ne bomo imeli možnosti odločati kot državljani – ampak zgolj kot krajani, saj ne bomo mogli odločati o celotni pokrajinski razdelitvi. Lahko bomo izrekli le strinjanje ali ne strinjanje s konkretnim predlogom. Le redko kdo ne bi hotel imeti svoje pokrajine, pa četudi bi le-ta združevala samo nekaj občin. Tisti, ki bo hotel razmišljati kot državljan, pa se referenduma verjetno sploh ne bo udeležil, ali pa bo iz protesta oddal neveljavno glasovnico.

Prepričan sem, da bo vladni predlog, tudi zaradi skrbno izbranega predpočitniškega termina in nizke udeležbe, potrjen z zelo prepričljivim izidom. Referendumsko vprašanje je tako manipulativno, da državljani ne bomo mogli odločati o ničemer, razen o potrditvi vladne namere o trinajstih pokrajinah, s čimer jim bomo pred volitvami dali še kako potrebno, navidezno legitimnost. Zakonodajalci so tako prepričani v uspeh sugestivnega referenduma, da niso niti predvideli, kaj bi se zgodilo, če predlog za posamezno pokrajino ne bi bil sprejet. Posvetovalni referendum bi se lahko izvedel s parlamentarnimi volitvami po počitnicah (prihranilo bi se veliko stroškov), zato je očitno, da referendum ni namenjen ljudem, ampak potrebam koalicije.